Čebelarstvo nekoč

Sprehodimo se po preteklosti, v čas, ko so Slovenci, narod čebelarjev, s svojim delom zasloveli po vsem svetu.

ZGODOVINA ČEBELARSTVA

Čebelarjenje sega v čas po zadnji ledeni dobi, saj so se takrat razvile prve pasme medonosne čebele. Prve dokaze o ukvarjanju s čebelami najdemo na jamskih slikah pred več kot 10.000 let pred našim štetjem. Začetki čebelarstva so se pričeli z odtujevanjem medu čebelam, saj je človek pričel med uporabljati kot posladek. Sčasoma ljudje čebel niso več uničevali, da bi prišli do medu, pač pa so odvzeli le del sladkih zalog. Najprej so ljudje pričeli s prenosom čebel iz njihovega doma v bližino naselij. S tem so čebele postale spremljevalec ljudi, ki so jih odnesli s sabo na novo osvojena ozemlja.

Čebelarstvo se je razvijalo skupaj z naprednimi civilizacijami, večinoma v mediteranskem krogu (Egipt, Grčija, Rim). Tu so nastali tudi prvi od človeka narejeni panji. Osnovni material je bilo blato, včasih tudi glina. Panji so bili valjaste oblike, uporabljali so jih v ležečem položaju. Ti panji so že omogočali odvzem medu in voska brez ubijanja čebel. Podobne panje so uporabljali tudi v antični Grčiji.

SLOVENCI SMO NAROD ČEBELARJEV

V naših krajih je čebelarstvo ubralo drugačno pot, ki ji je botrovala naselitev Slovanov. Za Slovane je bil značilen poseben odnos do čebel. Slovanski panji so dejansko bili panji oziroma drevesna dupla, v katera so naseljevali čebele. Panje so čebelarji postavljali po gozdu, kar so začetki pašnega reda. Tak način gozdnega čebelarjenja se je obdržal približno do 18. stoletja. Vseskozi ga je od postavitve prvih žag v 13. stoletju izpodrivalo čebelarjenje v panjih iz žaganega lesa. Tako je prišlo do razvoja kranjiča, majhnega panja, ki je omogočal zlaganje v skladovnice, namestitev v čebelnjake in prevoze na pašo.

Majhni panji so bili idealni za pridobivanje čebeljih rojev, ki so jih trgovci prodajali širom po svetu. Trgovina s čebelami je dobro uspevala do konca prve svetovne vojne, delno uspevala v kraljevini Jugoslaviji in zamrla po drugi svetovni vojni. Danes je v Sloveniji aktivnih kar okoli 8.000 čebelarjev.

Zgodovino slovenskega čebelarstva sta zaznamovala dva pomembna moža, ki sta naredila ogromno na področju čebelarstva tudi v svetovnem merilu:

Anton Janša in
Peter Pavel Glavar.

ANTON JANŠA (1734 – 1773)

Bil je dober poznavalec čebel, saj se je učil iz čebelarskih izkušenj slovenskega kmeta,
prvi učitelj v dvorni čebelarski šoli na Dunaju,
izobraževal je nove učitelje čebelarstva,
napisal je dve knjigi: Razprava o rojenju (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (v nemščini, 1755),
uvedel je prevažanje panjev na pašo pri nas in tudi izven naših krajev,
odkril je, da se matica oplodi v zraku zunaj panja in, da so troti samci, ki oplodijo matico,
izpopolnil je panje.

PETER PAVEL GLAVAR (1721 – 1784)

Bil je duhovnik v Komendi in na Lanšprežu,
veliko se je ukvarjal tudi s kmetijstvom in deloval pri Kmetijski družbi Ljubljana,
bil je pisec, prevajalec, in ustanovitelj prve čebelarske šole v Komendi in kasneje na Lanšprežu na Dolenjskem,
čebelarjenja je učil mlade fante iz vse Gorenjske in jim po uspešnem zaključku šolanja podaril po en panj,
trdil je, da se matica plemeni z več troti in ne le z enim,
v slovenščino je prevedel Janševo razpravo o rojenju in jo deloma dopolnil (rokopis).

Tel.:
Fax.: